Vsi delamo napake, zagotovo kdaj tudi lektorji, je pa pravilno pisno izražanje eden izmed temeljev omike, zato ni slabo, če poznamo najpogostejše pravopisne napake. Da se tem izognemo, je pomembno ne samo pri lektoriranju, temveč tudi pri pisanju diplomskih nalog, prošenj, vabil, pisem, referatov, spletnih strani in drugih besedil.
Mislite, da imate slovnico v levem mezincu? V nadaljevanju preverite svoje znanje in preberite, kaj pri pisanju večini povzroča največ težav oziroma kje se najpogosteje pojavljajo pravopisne napake.
Pisanje vabil
Vabilo mora vsebovati podatke o sporočevalcu, kraj in datum zapisa, podatke o naslovniku, nagovor, vsebino, pozdrav in lastnoročni podpis. Vendar nas tukaj bolj kot oblika zanimajo pravopisne napake, ki se pogosto pojavljajo v tovrstnih besedilih.
Jedro vabila se začne z nagovorom, ki mu lahko sledi klicaj (za katerim stoji velika začetnica) ali, pogosteje, vejica, kateri sledi mala začetnica. Torej:
Spoštovani!
Vabimo vas …
OZIROMA
Spoštovani,
vabimo vas …
Nadalje kot lektorica pri pisanju vabil opažam predvsem težave pri zapisu datumov. Ljudje večkrat niso prepričani, kam postaviti vejice. Pravilen primer zapisa datuma in kraja dogodka, na katerega vabimo, je:
Vabimo vas na podelitev, ki bo v petek, 6. 7. 2016, ob 14. uri.
Točen čas dogodka lahko napišemo na dva načina:
ob 14. uri
OZIROMA
ob 14:00 ali ob 14.00
Zapisi v smislu ob 14.00 uri, ob 14:00 uri, ob 14:00. uri so napačni.
Vabilo zaključimo s pozdravom, za katerim ni ločila, zmeraj pogosteje pa mu sledita vejica ali pika:
Lep pozdrav
Meta Zupančič,
predsednica društva
Lep pozdrav,
Meta Zupančič,
predsednica društva
Lep pozdrav.
Meta Zupančič,
predsednica društva
Z otroki ali z otroci?
Sklanjatev besede »otrok« ljudem pogosto povzroča težave.
Pri ednini zadreg večinoma ni:
ednina | |
imenovalnik | Otrok se igra. |
rodilnik | Otroka ni v vrtcu. |
dajalnik | Otroku sem dal jabolko. |
tožilnik | Otroka slišim. |
mestnik | Pri otroku je pustil igračo. |
orodnik | Z otrokom se pogovarjam. |
Pri dvojini je nekoliko dileme le pri mestniku.
dvojina – pravilno | dvojina – napačno | |
imenovalnik | Otroka se igrata. | |
rodilnik | Otrok ni v vrtcu. | |
dajalnik | Otrokoma sem dal jabolko. | |
tožilnik | Otroka slišim. | |
mestnik | Pri otrocih je pustil igračo. | Pri otrokih je pustil igračo. |
orodnik | Z otrokoma se pogovarjam. |
Največ dilem je pri množini, kjer se v imenovalniku, mestniku in orodniku črka »k« zmehča v »c« (kar je ostanek iz praslovanščine). Za pomoč nam lahko služi (neresničen) stavek »Z otroki je križ.«, kjer se črka »k« dvakrat ponovi in nas spomni na pravilno obliko.
množina – pravilno | množina –napačno | |
imenovalnik | Otroci se igrajo. | Otroki se igrajo. |
rodilnik | Otrok ni v vrtcu. | |
dajalnik | Otrokom sem dal jabolko. | |
tožilnik | Otroke slišim. | |
mestnik | Pri otrocih je pustil igračo. | Pri otrokih je pustil knjigo. |
orodnik | Z otroki se pogovarjam. | Z otroci se pogovarjam. |
Povratno svojilni zaimek (svoj)
Povratno svojilni zaimek je svojevrsten križ, čeprav je pravilo precej enostavno. Do zamenjave pogosto pride z osebnimi svojilnimi zaimki, zato na kratko poglejmo najprej slednje.
Osebni svojilni zaimki so:
oseba | ednina | dvojina | množina |
1. oseba | moj | najin | naš |
2. oseba | tvoj | vajin | vaš |
3. oseba | njegov/njen | njun | njihov |
Osebni svojilni zaimki izražajo pripadnost enemu od udeleženih ali neudeleženemu pri sporazumevanju. Z njimi poimenujemo, čigavo je kaj, vendar to ni osebek stavka.
Povratni svojilni zaimek (svoj) pa izraža svojino osebka v stavku. Da določimo, kateri zaimek je potrebno uporabiti, najprej poiščemo osebek v stavku. Osebek izraža nosilca dejanja ali stanja, po njem se vprašamo: KDO ali KAJ?
Za primer vzemimo dva po zgradbi podobna stavka:
Miha mu je sporočil njegov odgovor.
Miha mu je sporočil svoj odgovor.
Osebek stavkov je Miha (po njem se vprašamo: Kdo mu je sporočil?), vendar je Miha v prvem primeru nekomu sporočil tuj odgovor (recimo Alešev), v drugem primeru pa svoj odgovor.
Še en primer:
Poskrbimo za naše otroke. (otroke nas vseh)
Poskrbimo za svoje otroke. (poskrbimo vsak za svoje otroke)
Zdaj pa poglejmo še nekaj primerov povratno svojilnih zaimkov:
Pišem v svoj zvezek. (osebek stavka sem JAZ, zvezek pripada meni – je moja svojina)
Ana jé svoj sendvič. (osebek stavka je ANA, sendvič, ki ga jé, pripada njej)
Niko mi je pokazal svojo zbirko plošč. (osebek stavka je NIKO, zbirka plošč pripada njemu)
Luka, mi posodiš svoje kolo? (osebek stavka je LUKA, kolo, ki bi si ga želeli izposoditi, pripada njemu)
Raba predlogov
Raba predlogov s in z
Predlog S pišemo pred nezvenečimi nezvočniki, to pa so: p, f, t, s, š, c, č, k, h. Za pomoč, kateri so nezveneči nezvočniki, nam služi stavek: Ta suhi škafec pušča.
Pred vsemi drugimi črkami pišemo predlog Z.
Raba predlogov iz – s/z
Predloga S/Z ne smemo zamenjati s predlogom IZ, ki se uporablja:
- krajevno: priti iz službe,
- časovno: iz mladih dni,
- vzročno: narediti iz zavisti,
- načinovno: iz srca rad pomagam,
- za snovnost: nakit je iz srebra.
Predlog IZ označuje premikanje iz notranjosti navzven, predlog S/Z pa izraža površinskost oziroma izhajanje s površine.
Za pomoč nam lahko služijo pari:
- v – iz
- na – s/z
Miha prihaja iz pisarne. (Bil je v pisarni.)
Skodelico sem vzela z mize. (Bila je na mizi.)
Raba predlogov h in k
Predlog H pišemo pred besedami, ki se začenjajo na črki K ali G.
h gospodični, h Kekcu
Prelog K pišemo pred vsemi ostalimi črkami.
k stolu, k mizi, k Tjaši
Namenilnik in nedoločnik
Namenilnik
Namenílnik (supín) je glagolska oblika, ki jo prepoznamo po tem, da se končuje na -t ali -č. Uporablja se ob glagolih premikanja (iti, odhiteti, peljati, teči …).
Primeri namenilnika so:
Danes grem plavat.
Ana je prišla sporočit novico.
Odhitel sem nakupovat.
Grem kuhat.
Nedoločnik
Nedoločnik je nedoločna glagolska oblika, ki se končuje na –ti ali –či in ji ne moremo določiti osebe, števila, časovne oblike ali naklona. Če stoji namenilnik za glagoli premikanja, stoji nedoločnik za vsemi ostalimi oziroma za glagoli, ki izražajo željo, nujnost, dovoljenje (morati, moči, smeti, želeti, začeti, nehati, končati …).
Primeri nedoločnika so:
Danes moram delati.
Ne smeš si želeti tujega.
Želel je odpotovati.
Začel je govoriti.
V pogovornem jeziku pogosto opazimo kratki nedoločnik, ki se končuje na -t ali -č (hočem sporočit), ki ga mora lektor v uradnem pisanju, pri lektoriranju diplomskih nalog ali drugih besedil popraviti (hočem sporočiti).
Prispevek o najpogostejših pravopisnih napakah je za portal Nasveti.net pripravila lektorica in prevajalka dr. Katja Bergles, vodja prevajalske agencije DigitPen.
13 komentarjev
Pozdravljeni,
odličen prispevek. Morda bi bil zelo zanimiv prispevek o pravilni uporabi namenilnika. Zadnje čase opažam, da je vse več napak pri uporabi dvojine ženskega spola.
Primeri: sve šle, bove naredile, greve ven, dejve, naredive…
Lep pozdrav
Pozdravljeni,
namenilnik se uporablja ob glagolih premikanja (iti, odhiteti, peljati, teči …), ob ostalih pa nedoločnik. Več lahko preberete tukaj: http://digitpen.blog.siol.net/2016/01/02/namenilnik-in-nedolocnik/
Res bi lahko napisala še kaj o nepravilni uporabi dvojine ženskega spola. Hvala za idejo,
Katja Bergles
Sedanji čas in velelnik glagolov “nimata spola”, saj osebne glagolske oblike niso pregibne po spolu (grem, vstaneš, pospravlja, …). Zmeda nastane, ker so pregibni po spolu deležniki, s katerimi tvorimo pretekli in prihodnji čas ter pogojnik. Aleš je šel. Nika bo vstala. Otroci bi pospravljali.
mene pa moti polvikanje (ali sem prav imenovala ta način ??), npr. kaj ste rekla, to ste povedala
Polovično vikanje je pogovorna oblika vikanja, pri kateri je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini (vir: SSKJ). Primer: Gospod, boste stopil naprej?
Moti tudi mene 🙂
Katja Bergles
Od kdaj pa se za Lep pozdrav piše kakršnokoli ločilo?!
To se tudi jaz sprašujem. Kolikor vem, je brez ločil.
Pozdravljeni,
hvala za opozorilo. Prav imate, tema je v primeru ločila za končnim pozdravom nedorečena in po mojem mnenju precej poljubna. Možen je zapis brez vejice, vedno pogosteje pa z vejico (priporoča, recimo, Urad za publikacije EU) ali celo s piko (temu v prid piše dr. Peter Weiss iz Inštituta za slovenski jezika Frana Ramovša).
Sama pišem vejico – z razlago, da za njo stoji premor; z njo pozdrav in podpis povežemo, hkrati pa z vejico signaliziramo ustrezno branje.
Katja Bergles
Večina tudi ne ve, da pred “in sicer” JE vejica! Npr. Živi v Ljubljani, in sicer na Viču.
Gre namreč za pojasnilo oz. “in sicer” je pojasnilni veznik. Podobno tudi “in to”.
Prav imate, vejica je, kadar uvajamo pojasnilo z veznikom IN SICER ali IN TO. Prav tako pogosta napaka je, da vejico pišemo med deli večbesednega veznika, na primer: kljub temu da, medtem ko, tam kjer … Vejico seveda zapišemo, kadar besedo dojemamo kot prislov oz. členek in ne kot del veznika. Pravil glede vejic je kar precej – za samostojen članek 🙂
Hvala za predloge in komentarje!
Katja Bergles
Super članek … pride prav 🙂
Le eno stvar bi izpostavila. Mislim, da je zapis s pozdravom, ki mu sledi vejica ter nato ime (s priimkom) napačen, saj to lahko zveni kot nagovor. Tale zapis se mi zdi ustreznejši: Lep pozdrav. Katja Berglez. Zapis Lep pozdrav, Katja Berglez je slišati, kot da Katja pozdravlja samo sebe, če me razumete. Sicer krasen članek.
»Izrekam zvestobo moji novi domovini Republiki Sloveniji …« je citat začetka prisege za državljanstvo. Zakaj moji in ne svoji? Najlepša hvala.