Rad igram in se rad igram
Dobitnik oskarja za film Nikogaršnja zemlja, režiser najbolj gledanega slovenskega filma Kajmak in marmelada ter vodja rock’n’roll skupine Bombaj Štampa živi po principu igre. Glasba, igralstvo in režija so elementi triperesne deteljice, ki opisuje njegovo življenje in delo. Branko Đurić – Đuro vse tri vloge uspešno prepleta med seboj.
Odtise njegovega dela lahko spremljamo tako doma kot tudi v tujini. Prijateljuje z Bradom Pittom in Angelino Jolie. Že več kot 15 let je vegetarijanec, ki se odlično znajde v kuhinji. Zase pravi, da ni deloholik, ampak da ima dober občutek za zbiranje pravih projektov in ne sprejme vsake vloge. Rad igra in se rad igra.
Igranje, režija in glasba so vaše vloge, ki jih v življenju in delu uspešno prepletate med seboj. Katera od naštetih vam je najljubša?
Meni najljubša je glasba. Je osnova vsega, kar počnem. Sem vodja rock’n’roll skupine Bombaj Štampa in tako sem pravzaprav začel svojo pot. To je bil tudi povod za vse, kar danes delam. Ko sem se odločal za poklic, sem iskal nekaj, kar ne vključuje matematike. Obenem pa je blizu temu, kar imam najraje – rock’n’rollu. Logična izbira je bila igra.
Dejali ste, da vam je oskar spremenil življenje in da po prejemu nagrade nič več ni bilo tako kot prej. Vaš največji karierni dosežek pa vam je odprl tudi vrata v tujino.
Res je. Po prejemu oskarja so se zame začeli zanimati agenti v Ameriki, Italiji, Angliji in takrat sem začel delo v tujini. Naredil sem kar veliko, največ v Italiji. Za posnete filme pa sem dobil tudi nagrade, na kar sem najbolj ponosen. V Sloveniji so nekatera moja dela iz tujine manj znana, zame pa je to dragocen košček delovanja.
Javnosti je manj znana vaša zgodba iz otroštva. Kot otrok ste z družino živeli v utesnjenih kletnih prostorih z vlažnimi stenami. Veliko časa ste preživeli tudi na ulici.
Živel sem v delu Sarajeva, kjer ni bilo pomembno, kdo je reven in kdo bogat. Takrat še ni bilo tako velikih razlik, kot so danes. Pomembno je bilo samo to, ali si ali nisi »frajer«. Sarajevo je v bistvu neka »šola frajerja«, kjer nenehno poteka tekmovanje, kdo je večji »frajer«. Deluje pa tako, da se naučiš prenašati slabe trenutke in da ne zrasteš preveč, kadar imaš dober dan. Na tak način sem se tudi šolal – na ulici.
Za umetnost vas je navdušil očim. Kako vse vam je odprl oči?
Moj pravi oče je umrl, ko je bil star 21 let, zato se je mama ponovno poročila. Očim je bil umetnik, ki je rad slikal. S svojim navdušenjem in predanostjo do umetnosti je vzbudil moje zanimanje. Lahko bi rekli, da me je »zaljubil v umetnost«. On je moj vzornik. Je tisti, ki je naredil to, kar sem danes. Sicer pa je tudi moj oče želel postati igralec. V Beogradu je na igralski akademiji opravil sprejemne izpite, žal neuspešno. Tako oče kot tudi očim sta mi podarila najboljši del sebe – ljubezen do umetnosti.
Poznamo vas pod vzdevkom Đuro, ki pa vam sploh ni všeč. Prijatelji, znanci in sorodniki vam rečejo Bane ali Đuđi. Ta vzdevek pa v resnici izhaja iz filma »Dom za obešanje«. Tako je bilo menda ime puranu, prisotnem na snemanju. Zakaj po puranu?
Vzdevek Đuro je izpeljanka iz mojega priimka. To je nekakšen sarajevski način, po katerem se delijo vzdevki. Vzdevek pa imam tudi zato, ker obstaja še en igralec iz Niša, ki se imenuje Branko Đurić. Družina, stari prijatelji in sosedje mi rečejo Bane. Na sarajevskih ulicah je to edini vzdevek, na katerega se odzovem.
Branko Đurić ima več vzdevkov: Đuro, Bane in Đuđi.
Po vzdevku Đuro me naslavljajo v večini samo moji oboževalci. Imam pa še en vzdevek, Đuđi – ta mi je najljubši. Dodelili pa so mi ga med snemanjem filma Dom za obešanje, v katerem je igral puran, ki so ga cigani klicali Đuđi. Iz šale so mi dali vzdevek Đuđi, ki pa ga imam v bistvu najraje. Tudi sam sebe kličem Đuđi.
Namesto vožnje z dvigalom vedno raje izberete stopnice, tudi če gre za 14. nadstropje v hotelski sobi. Kakšna je zgodba v ozadju?
Bojim se dvigal, zato se v vsakem hotelu do sobe odpravim peš. Pred kratkim sem bil na Švedskem, kjer je prišlo do šuma v komunikaciji. Rezultat je bil, da so mi dodelili sobo v 14. nadstropju. Seveda sem pot do sobe prehodil, čeprav je trajalo malo dlje kot po navadi.
V svoji dolgoletni karieri ste imeli že tudi nekaj operacij. Javnosti manj znano pa je, da ste v 90. letih preboleli raka.
Že kar nekaj časa nazaj sem zbolel za rakom na ledvici. Zgodilo se je popolnoma nepričakovano, bolezen pa je bila zelo intenzivna. V tistem času sem imel 68 kilogramov in sem bil tako rekoč skoraj že odpisan. Sledila je operacija, ki je trajala 7 ur in pol. Nato je bila potrebna še enoletna terapija. Tako sem se nekako »zmazal«. Lahko bi rekel, da se je zgodil mali čudež, čeprav tega ne želim tako poimenovati.
Menda ste včasih smrčali, zdaj pa vas žena ponoči preverja, ali še dihate. Zakaj zdaj bolj mirno spite?
Res je, žena Tanja včasih ponoči posluša, ali še diham. Pred tem sem namreč veliko let smrčal, zdaj pa več ne. V Zobozdravstveni in estetski kliniki Križaj na Muljavi sem opravil poseg, kjer so mi z laserjem odpravili simptome smrčanja. Gre za spodbujanje pomlajevanja tkiv, kjer se z laserjem poveča volumen za pretok zraka. Postopek je treba ponoviti še šestkrat. Zanimiv je občutek posega, ki je tak, kot da bi pred koncertom eno uro ogreval svoje glasilke. Odpre se ti grlo in nič ne boli. Sam postopek je zelo učinkovit, po posegu pa lahko takoj nadaljuješ s svojimi obveznostmi.
Klinika Križaj pa ni samo zobozdravstvena, ampak tudi estetska. Ste v omenjeni kliniki opravili še kakšen estetski poseg?
Laserski poseg za odpravo smrčanja vpliva tudi na ustnice. Poseg jih pomladi in osveži. Laser je obkrožil robove mojih ustnic. Te so bile na koncu lepše barve, bolj sveže in bolj polne.
Napisali ste knjigo o svojih življenjskih doživetjih. »Mojih petdeset« na zabaven, humoren način opiše 50 dni vašega življenja.
Pisanje je osvobajajoče. Gre za neko vrsto avtogene psihoterapije. Med pisanjem knjige sem se vsaj štirikrat razjokal, pa tudi dobro nasmejal. Kadar izliješ sebe na papir, je res odrešujoče.
Radi tudi kuhate, in to zelo okusno. Vsak obrok pa je strogo vegetarijanski. Svoj prosti čas radi namenite tudi meditaciji pod 250 let starim drevesom, na katerem rastejo prav posebni sadeži.
V kuhinji sem vešč in se znam zavrteti. V času obveznega vojaškega služenja sem na ladji delal kot kuhar. To je moj prvi poklic, za katerega sem se izšolal. Veliko se ukvarjam tudi z meditacijo. Končal sem tečaj transcendentalne meditacije, metode pa rad uporabim za meditacijo pod svojim drevesom, na katerem rastejo domača granatna jabolka. Vsako leto jih zraste okoli 10. Dve granatni jabolki sem podaril Angelini Jolie in Bradu Pittu. Prav tako sem od njiju prejel nekaj v spomin. Brad Pitt mi je poklonil prstan, Angelina Jolie pa mi je za 50. rojstni dan podarila kitaro.
Glede na vaše mnoge talente bi vas lahko opisali kot pravega sanjskega moškega. Bi z nami mogoče delili kakšen nasvet, kako vam to uspeva?
Nisem prav nič sanjski. Sem popolnoma realen in stojim na trdnih tleh. Moj način življenja je igranje. Iz tega izhajam na vseh področjih. Rad igram in se rad igram.
Pogovor je povzet po intervjuju iz TV oddaje Zajtrk PR’Andreji, ki ga vodi Andreja Jernejčič. V oddaji Branko Đurić – Đuro prvič deli tudi nekaj skrivnosti o sebi. Vabljeni k ogledu!
