Kako uspavati dojenčka?

Starševstvo prinese veliko radosti, veliko odgovornosti, hkrati pa tudi nekaj skrbi in preglavic. Med tistimi nevšečnostmi, na katere novopečene mamice in očki niso navajeni, je gotovo ta, da marsikatera noč ni več namenjena spancu – uspavanje dojenčka namreč ni tako enostavno, kot se zdi, še težje pa si je zagotoviti, da bo dojenček mirno spal večino noči.

“Spi kot dojenček,” se med starši dojenčkov hitro izkaže za frazo, ki dejansko ne drži, in zatrjevanje pediatrov, da novorojenčki prespijo tudi po 20 ur na dan, dojenčki pa nekoliko manj, se zdi popolnoma nesmiselno.

Uspavanje dojenčka je veščina, ki se je marsikateri očka in mamica naučita šele po veliko težkih večerih, prav tako pa dejstvo, da dojenček noče spati celo noč in se pogosto zbuja, še bolj vpliva na živce in razpoloženje staršev – ti so pogosto precej obupani, saj ne vedo več, kako uspavati dojenčka, da se bodo lahko nekoliko naspali tudi sami.

Imate tudi vi takšno težavo oziroma ste noseči in se bojite, da bi veselje ob prihodu novega družinskega člana istočasno prineslo tudi neuspešno uspavanje novorojenčka? Potem vam predstavljamo nekaj nasvetov in rešitev.

Življenje v maternici

Če nosečnost poteka normalno, je maternica za otroka vse do rojstva najvarnejši kraj na svetu. Znotraj materinega trebuha mu je dobro. Ves čas je na prijetni topli temperaturi, ki je malenkost pod 37 stopinj Celzija. Giba se v majhnem »bazenčku« oziroma v plodovnici, in gibanje v vodi je precej bolj enostavno kot gibanje na suhem, kjer se je treba bolj spopadati s težnostjo in precej bolje obvladati gibe. Kljub temu, da otrok v trebuhu vadi hranjenje in torej požira plodovnico, se mu za lakoto dejansko ni treba bati – njegov trebušček ni nikoli lačen, saj prejema vsa potrebna hranila preko popkovnice, hkrati pa s krvjo priteka tudi dovolj kisika. Pri mami je torej lepo – vedno toplo, vedno mehko, nikoli se ni težko gibati, nikoli ni žeje ali lakote.

Poleg osnovnega udobja je v maminem trebuščku odlično tudi zato, ker mama ne more proč. Hočeš nočeš, otrok je vedno zraven. Ni mu treba skrbeti, da bo kam odšla, saj ne more. In otroka vedno spremlja njen glas, ki ga v maternico dobro sliši iz zunanjega sveta. Kadar mama ne govori z drugimi ali ne prigovarja svojemu trebuščku, pa je njena prisotnost zaznamovana z drugimi zvoki. Z nenehnim bitjem srca. S šumom krvi, ki jo to poganja po žilah. Kakor koli – mama je vedno prisotna in dojenček lahko to precej dobro sliši. Ves čas!

Rojstvo v nov svet

Porod je za dojenčka v prvi vrsti velik šok. Verjetno si mislite, da ni tako hudo, saj malo bitjece ob porodu še ne razmišlja kaj dosti, a šok je velik s povsem drugega vidika – s telesnega. Morda novorojenček res še ne dojema dovolj dobro, a razlike ne zaznava zavedni del možganov, temveč tisti, ki skrbi za telesne funkcije. Ob rojstvu nenadoma postane hladno in svet je velik. Nenehen dotok s hranili bogate krvi preko popkovnice je prekinjen in oglašati se začne želodček. Tudi kisik ne prihaja več samodejno in potrebno je razširiti pljuča ter zadihati. Premikanje je nemogoče in gibi okončin so nenadzorovani – sila težnosti se nenadoma zdi močnejša in kosti ter mišice niso sposobne niti dvigniti glave niti poskrbeti, da se lahko otrok prevali z enega boka na drugega. In še nekaj – mame se nič več ne sliši. Otroku prigovarja, mu poje, ga boža, a njenega srca se ne sliši več. Nič več ni šumenja in stalnega “bum – bum – bum …” Je kam odšla?

Kljub temu, da so novorojenčki umsko še precej nerazviti, zaznavajo spremembe ob rojstvu s svojim telesom in vsemi čuti, kar jih premorejo. In ti jim pravijo, da se je vse spremenilo. Vse je drugače. Neznano in morda manj varno. Nič čudnega, da ne morejo mirno spati.

Ustvarite najboljše pogoje za uspavanje novorojenčka

Če razumete, kakšno je bilo otrokovo življenje v maternici, potem uspavanje novorojenčka ne bi smelo biti tako težko, kot se zdi na prvi pogled. Če boste poskusili poustvariti pogoje iz trebuščka, potem ne bo težav s tem, kako uspavati dojenčka. Poskusite z naslednjimi predlogi.

1. Poskrbite, da bo dojenčku prijetno toplo. V maternici je bil navajen na telesno temperaturo, torej malo čez 36 stopinj. V zunanjem svetu takšna temperatura ni na voljo ter tudi ni zdrava, in počasi se je potrebno navaditi na nižjo. Novorojenček mora biti torej v toplem prostoru in primerno oblečen, da ga ne hladi. Seveda pa ne gre pozabiti, da center za uravnavanje telesne temperature popolnoma ne dozori kar nekje do petega leta (kar pri otrocih povzroča tudi težave z vročinskimi krči ob povišanju telesne temperature zaradi bolezni). To pomeni, da pri uravnavanju temperature ne moremo računati na možgane, temveč jo moramo uravnavati starši.

Poleg tega, da otroku ne sme biti hladno, moramo poskrbeti tudi, da mu ne bo prevroče. Potrebne je nekaj prakse in včasih je treba potipati novorojenčka tako, da mu z dlanjo sežemo za majičko in mu potipamo telo – tipanje čela namreč ne priča o tem, ali je otroku vroče ali mrzlo.

2. Poskrbite za zadostno gibanje. Gibanje je oteženo in novorojenček obstane tako, kot smo ga položili v posteljico. Priporoča se polaganje na bok, saj tako ne more priti do zadušitve, če bi bruhal. A včasih je takšno mirno ležanje otroku tudi neprijetno. Zakaj? Mama je bila aktivna – s trebuščkom je hodila okoli in vedno skrbela za prijetno zibanje. Če želite hitro uspavanje dojenčka, mu torej zibanje in guganje omogočite tudi vi. Če se zdi, da postane na enem boku nemiren, ga obrnite na drugega, prav tako pa mu čez dan omogočite tudi nekaj ležanja na hrbtu in »pasenja kravic« na trebuščku, da krepi vse mišice.

3. Omejite prostor. V trebuščku je bil prostor majhen in stisnjen, otrok je bil telesno omejen – kot bi ga mama ves čas držala v naročju. Nič čudnega torej, da dojenček noče spati drugače kot v maminih rokah, saj bi rad ta občutek objema ohranil. Posteljica pa je velika in nič ga ne »objame«. Preden ga položite v posteljico, ga torej položite v spalno vrečo za dojenčke, ki omejuje gibanje in daje prijeten občutek »objema«, ali pa ga »zavijte v bubo« s pomočjo odejice.

Kaj pa, če bi dali otroka kar v svojo posteljo, da bi celo noč spal pri vas in bi si bila tako ves čas blizu? Otrok se bo ob vašem telesu gotovo dobro počutil in vaš objem mu bo prijal. Prav tako bo vam postalo precej bolj enostavno nočno hranjenje. In ja, res je, da so v zahodnem svetu ljudje pogosto proti skupnemu spanju matere in otroka, češ da je nezdravo za otrokov razvoj, a ne pozabimo, da je bilo tako v preteklosti in enako ravnajo mnoge kulture, v katerih so ljudje še vedno bolj pristno povezani med seboj in tudi z naravo. Odločitev je torej vaša.

4. Otrok seveda ne more spati, če je lačen. Preden zaspi, ga torej podojite ali mu ponudite stekleničko z mlečno formulo – gotovo bo pričel že med hranjenjem kinkati. Vendar pa ne pozabite, da je treba po hranjenju tudi podreti kupček. Če bo otrok med sesanjem pogoltnil zrak in tega ne bomo spustili iz želodčka, se bo počutil neprijetno in mučili ga bodo krči.

Hrana je bila zaradi popkovnice v maternici na voljo ves čas. Zdaj je drugače – treba jo je zahtevati z jokom. In ker je želodček novorojenčka izredno majhen, je to seveda pogosteje, kot bi si mamica želela. A brez skrbi. Morda je na začetku res treba vstati in dojenčka podojiti vsaki dve ali tri ure, a bolj kot bo jedel, bolj bo rasel in večji bo trebušček – to pa pomeni, da bo šlo vanj več mleka, zato bodo tudi razmaki med hranjenji kmalu postali daljši, uspavanje dojenčka pa bo toliko lažje.

Materino mleko je po rojstvu poleg hrane tudi neka nova vez med materjo in otrokom in dojenje je za oba precej posebno. Otrok je že v maternici razvil okus, po rojstvu pa od vseh čutov najbolje deluje vonj – in ta je odgovoren, da vedno prepozna tako vonj matere kot vonj njenih prsi oziroma mleka. Kadar otrok spi sam, mu torej pustite vonj po sebi in po mleku – naj po obojem prijetno diši njegova ninica oziroma cunjica, ki jo stiska k sebi med spanjem.

5. Redno zračite prostore. Starši se ob prihodu novorojenčka v njihov dom pogosto ne ukvarjajo z najbolj pomembno stvarjo za življenje – z dihanjem. V maternici otrok ni dihal v pljuča, temveč je dobil kisik po popkovnici. Po rojstvu pa diha zrak, ki mu je na voljo. In ta zrak bi moral biti zdrav in čist! Če položite dojenčka v voziček in ga peljete ven, bo na svežem zraku hitro zaspal, saj mu je na voljo dovolj kisika. Tudi doma pa poskrbite za redno zračenje, da bo zrak svež. Celice se namreč ne morejo množiti in skrbeti za rast ter razvoj, če ne pridejo do kisika.

Doma torej dobro zračite in skrbite tudi za vlaženje zraka – suh zrak povzroči težave z dihanjem. Nikoli in nikdar ne dovolite, da bi se v vašem domu kadilo, da ne bo otrok že od prvih dni življenja pasivni kadilec. Kajenje pa je eden pomembnejših dejavnikov tveganja tudi za smrt v posteljici, zato nikakor ne spada v bližino dojenčkov.

6. Ne pretiravajte s tišino. Ena največjih napak pri tem, kako uspavati dojenčka, je zagotovo ta, da poskrbimo za tišino. Kadar je kje dojenček, ki spi, odrasli hitro položimo prst na usta in s »psssst« opozorimo, da je treba biti čim tiše. Pomislimo znova – otrok je navajen na hrup iz maternice! Šumenje krvi, pretakanje telesnih tekočin, glasno bobnanje utripa srca, mamin glas iz zunanjega sveta, popačeni zvoki glasbe iz zunanjosti in vsega, kar je mama slišala … Novorojenček zagotovo ni navajen na tišino in ta ga zelo straši. Prav zato ga pomirjajo in uspavajo uspavanke – torej materin glas. Poleg tega pa si lahko pomagamo tudi z drugimi zvoki, na primer z vključenim radiem ali televizijo ali s tako imenovanim belim šumom (zvokom televizije, ki »šumi«, zvokom sesalnika itd.). Vse to otroka pomirja in tako je uspavanje dojenčka precej bolj enostavno. In kadar tudi to ne deluje? Poskusite še z nečem – na spletu poiščite posnetke bitja srca.