»Oče me je naučil imeti rad glasbo«
Glasba jo obdaja že vse življenje, družina pa je njen pristan in opora. Mlada koroška kantavtorica, pevka in skladateljica Ditka združuje glasbo in poezijo, skupaj z očetom Gorazdom in Ferijem Lainščkom pa ustvarja ubrane melodije. Njena prva jutranja misel je povezana z glasbeno umetnostjo, v prihodnosti pa si želi, po formalni izobrazbi delovna terapevtka, znanje izpopolnjevati v glasbeni terapiji. Njen namen je, da se glasba dotakne posameznika, ga napolni, mu poboža dušo in ga navda z energijo.
Kitara je vaša zvesta spremljevalka že od sedmega leta. Pri devetih letih ste imeli svoj prvi večji nastop na otroškem festivalu, z glasbo pa se resneje ukvarjate zadnje desetletje.
Odkar pomnim, sem vpeta v glasbo, predvsem po zaslugi očeta, ki je profesor glasbe, pianist in komponist. Glasba mi predstavlja svobodo, v njej neizmerno uživam, vsak dan znova bogati mojo dušo. Vesela sem, da se z njo poklicno ukvarjam.
Vsak vaš dan je nekako povezan z ustvarjanjem, s petjem in z nastopi … Pred kratkim ste razprodali dva koncerta v Ljubljani, minuli mesec pa ste v Sofiji postali zmagovalka največjega festivala za kantavtorje v Bolgariji.
Hvaležna sem za vso podporo, tople besede in iskrene pohvale. Mislim, da poslušalci čutijo, da moja glasba napolni dušo. Kako energijsko lepa je bila polna dvorana, kar dvakrat, ob izidu mojega novega albuma Ne bodi, kar nisi. Takšni trenutki potrdijo, da si na pravi poti.
Na vaši poti vas že vseskozi spremlja oče. Pogosto rečete, da brez staršev ne bi bili tam, kjer ste zdaj.
Oče me je vpeljal v glasbeni svet, me naučil imeti rad glasbo, podpirata pa me oba z mamo. Oče je sprva zame pisal glasbo, zdaj ustvarjava skupaj. Je član moje glasbene zasedbe, včasih pa se pošalim, da je tudi moj voznik, ki me pripelje na koncert ali kakšen drug dogodek. Lepo je, ker se doma podpiramo, presegli smo odnos starš–otrok, zdaj smo prijatelji, ki si zaupamo in se spodbujamo.
Prav tako pa je v vaše delo vpleten tudi vaš štirinožni prijatelj, ki mu ljubkovalno pravite kar glasbeni kuža.
Kužki me spremljajo že vse življenje. Že samo ime zdajšnjega kosmatinca, Bowie, pove, da zanj skrbimo sami glasbeniki. Želela sem si, da dobi ime po velikem umetniku, legendarnem pevcu Davidu Bowieju. Že od malega me spremlja po različnih studiih, res ima rad glasbo. Ko imamo vaje z mojo skupino, pogosto leži kar pri bobnih, nas posluša in uživa.
Vaša mama je ”zakrivila” sodelovanje s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Tako zelo ji je bila všeč pesem Ne bodi kot drugi, da jo je prilepila kar na hladilnik. Tam pa je ostala 10 let, vse do 2012.
Res je, po tem dolgem obdobju jo je nato v petih minutah uglasbil moj oče, saj je mama rekla, da je to ena izmed najlepših ljubezenskih pesmi. Mislim, da bo melodija te pesmi še dolgo med nami. V sodelovanju s Ferijem sem izdala tri zgoščenke, in sicer Ne bodi kot drugi, Ne spreminjaj me in Ne bodi, kar nisi.
Zgodba, ki jo danes pišeta z očetom, je kombinacija uglasbene poezije znanih slovenskih pesnikov, kot so Feri Lainšček, Tone Pavček, Marko Pavček in Ciril Zlobec ter avtorske glasbe v angleškem jeziku.
Moj namen je, da se glasba dotakne posameznika, ga napolni, navda z energijo. Moja avtorska glasba v angleškem jeziku je dobro sprejeta doma in v tujini, kar me neizmerno veseli. Poezija je moja strast, skupaj z glasbo pa doseže popolnost. Zato sem se tudi odločila, da izdam knjigo z notnimi zapisi mojih pesmi.
Po poklicu ste diplomirana delovna terapevtka. Sami ste dejali, da je tudi glasba terapija. V prihodnosti pa želite združiti in povezati obe ljubezni.
Glasba ima res pozitivne učinke na posameznikova čustva, saj pomirja, sprošča, nudi možnost izražanja, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na razvoj motoričnih spretnosti. Zelo me zanima študij glasbene terapije, upam, da se bom lahko vanj v bližnji prihodnosti tudi poglobila. Je pa res, da glasbo že zdaj pojmujem kot terapijo. Res se povsem sprostim, kadar igram in pojem. Po koncertih slišim odzive ljudi, da je glasba nanje pozitivno vplivala, jim napolnila dušo. Če strnem, to je bila terapija. Zato se mi zdi, da malo že zdaj gradim v smeri, katero bi rada še bolj podrobno raziskala.