Najpogostejše pravopisne napake

Vsi delamo napake, zagotovo kdaj tudi lektorji, je pa pravilno pisno izražanje eden izmed temeljev omike, zato ni slabo, če poznamo najpogostejše pravopisne napake. Da se tem izognemo, je pomembno ne samo pri lektoriranju, temveč tudi pri pisanju diplomskih nalog, prošenj, vabil, pisem, referatov, spletnih strani in drugih besedil.

Mislite, da imate slovnico v levem mezincu? V nadaljevanju preverite svoje znanje in preberite, kaj pri pisanju večini povzroča največ težav oziroma kje se najpogosteje pojavljajo pravopisne napake.

Pisanje vabil

Vabilo mora vsebovati podatke o sporočevalcu, kraj in datum zapisa, podatke o naslovniku, nagovor, vsebino, pozdrav in lastnoročni podpis. Vendar nas tukaj bolj kot oblika zanimajo pravopisne napake, ki se pogosto pojavljajo v tovrstnih besedilih.

Jedro vabila se začne z nagovorom, ki mu lahko sledi klicaj (za katerim stoji velika začetnica) ali, pogosteje, vejica, kateri sledi mala začetnica. Torej:

Spoštovani!

Vabimo vas …

OZIROMA

Spoštovani,

vabimo vas …

Nadalje kot lektorica pri pisanju vabil opažam predvsem težave pri zapisu datumov. Ljudje večkrat niso prepričani, kam postaviti vejice. Pravilen primer zapisa datuma in kraja dogodka, na katerega vabimo, je:

Vabimo vas na podelitev, ki bo v petek, 6. 7. 2016, ob 14. uri.

Točen čas dogodka lahko napišemo na dva načina:

ob 14. uri

OZIROMA

ob 14:00 ali ob 14.00

Zapisi v smislu ob 14.00 uri, ob 14:00 uri, ob 14:00. uri so napačni.

Vabilo zaključimo s pozdravom, za katerim ni ločila, zmeraj pogosteje pa mu sledita vejica ali pika:

Lep pozdrav

Meta Zupančič,
predsednica društva

Lep pozdrav,

Meta Zupančič,
predsednica društva

Lep pozdrav.

Meta Zupančič,
predsednica društva

Z otroki ali z otroci?

Sklanjatev besede »otrok« ljudem pogosto povzroča težave.

Pri ednini zadreg večinoma ni:

	ednina
imenovalnik	Otrok se igra.
rodilnik	Otroka ni v vrtcu.
dajalnik	Otroku sem dal jabolko.
tožilnik	Otroka slišim.
mestnik	Pri otroku je pustil igračo.
orodnik	Z otrokom se pogovarjam.

Pri dvojini je nekoliko dileme le pri mestniku.

	dvojina – pravilno	dvojina – napačno
imenovalnik	Otroka se igrata.
rodilnik	Otrok ni v vrtcu.
dajalnik	Otrokoma sem dal jabolko.
tožilnik	Otroka slišim.
mestnik	Pri otrocih je pustil igračo.	Pri otrokih je pustil igračo.
orodnik	Z otrokoma se pogovarjam.

Največ dilem je pri množini, kjer se v imenovalniku, mestniku in orodniku črka »k« zmehča v »c« (kar je ostanek iz praslovanščine). Za pomoč nam lahko služi (neresničen) stavek »Z otroki je križ.«, kjer se črka »k« dvakrat ponovi in nas spomni na pravilno obliko.

	množina – pravilno	množina –napačno
imenovalnik	Otroci se igrajo.	Otroki se igrajo.
rodilnik	Otrok ni v vrtcu.
dajalnik	Otrokom sem dal jabolko.
tožilnik	Otroke slišim.
mestnik	Pri otrocih je pustil igračo.	Pri otrokih je pustil knjigo.
orodnik	Z otroki se pogovarjam.	Z otroci se pogovarjam.

Povratno svojilni zaimek (svoj)

Povratno svojilni zaimek je svojevrsten križ, čeprav je pravilo precej enostavno. Do zamenjave pogosto pride z osebnimi svojilnimi zaimki, zato na kratko poglejmo najprej slednje.

Osebni svojilni zaimki so:

oseba	ednina	dvojina	množina
1. oseba	moj	najin	naš
2. oseba	tvoj	vajin	vaš
3. oseba	njegov/njen	njun	njihov

Osebni svojilni zaimki izražajo pripadnost enemu od udeleženih ali neudeleženemu pri sporazumevanju. Z njimi poimenujemo, čigavo je kaj, vendar to ni osebek stavka.

Povratni svojilni zaimek (svoj) pa izraža svojino osebka v stavku. Da določimo, kateri zaimek je potrebno uporabiti, najprej poiščemo osebek v stavku. Osebek izraža nosilca dejanja ali stanja, po njem se vprašamo: KDO ali KAJ?

Za primer vzemimo dva po zgradbi podobna stavka:

Miha mu je sporočil njegov odgovor.
Miha mu je sporočil svoj odgovor.

Osebek stavkov je Miha (po njem se vprašamo: Kdo mu je sporočil?), vendar je Miha v prvem primeru nekomu sporočil tuj odgovor (recimo Alešev), v drugem primeru pa svoj odgovor.

Še en primer:

Poskrbimo za naše otroke. (otroke nas vseh)
Poskrbimo za svoje otroke. (poskrbimo vsak za svoje otroke)

Zdaj pa poglejmo še nekaj primerov povratno svojilnih zaimkov:

Pišem v svoj zvezek. (osebek stavka sem JAZ, zvezek pripada meni – je moja svojina)
Ana jé svoj sendvič. (osebek stavka je ANA, sendvič, ki ga jé, pripada njej)
Niko mi je pokazal svojo zbirko plošč. (osebek stavka je NIKO, zbirka plošč pripada njemu)
Luka, mi posodiš svoje kolo? (osebek stavka je LUKA, kolo, ki bi si ga želeli izposoditi, pripada njemu)

Raba predlogov

Raba predlogov s in z

Predlog S pišemo pred nezvenečimi nezvočniki, to pa so: p, f, t, s, š, c, č, k, h. Za pomoč, kateri so nezveneči nezvočniki, nam služi stavek: Ta suhi škafec pušča.

Pred vsemi drugimi črkami pišemo predlog Z.

Raba predlogov iz – s/z

Predloga S/Z ne smemo zamenjati s predlogom IZ, ki se uporablja:

• krajevno: priti iz službe,
• časovno: iz mladih dni,
• vzročno: narediti iz zavisti,
• načinovno: iz srca rad pomagam,
• za snovnost: nakit je iz srebra.

Predlog IZ označuje premikanje iz notranjosti navzven, predlog S/Z pa izraža površinskost oziroma izhajanje s površine.

Za pomoč nam lahko služijo pari:

• v – iz
• na – s/z

Miha prihaja iz pisarne. (Bil je v pisarni.)
Skodelico sem vzela z mize. (Bila je na mizi.)

Raba predlogov h in k

Predlog H pišemo pred besedami, ki se začenjajo na črki K ali G.

h gospodični, h Kekcu

Prelog K pišemo pred vsemi ostalimi črkami.

k stolu, k mizi, k Tjaši

Namenilnik in nedoločnik

Namenilnik

Namenílnik (supín) je glagolska oblika, ki jo prepoznamo po tem, da se končuje na -t ali -č. Uporablja se ob glagolih premikanja (iti, odhiteti, peljati, teči …).

Primeri namenilnika so:

Danes grem plavat.
Ana je prišla sporočit novico.
Odhitel sem nakupovat.
Grem kuhat.

Nedoločnik

Nedoločnik je nedoločna glagolska oblika, ki se končuje na –ti ali –či in ji ne moremo določiti osebe, števila, časovne oblike ali naklona. Če stoji namenilnik za glagoli premikanja, stoji nedoločnik za vsemi ostalimi oziroma za glagoli, ki izražajo željo, nujnost, dovoljenje (morati, moči, smeti, želeti, začeti, nehati, končati …).

Primeri nedoločnika so:

Danes moram delati.
Ne smeš si želeti tujega.
Želel je odpotovati.
Začel je govoriti.

V pogovornem jeziku pogosto opazimo kratki nedoločnik, ki se končuje na -t ali -č (hočem sporočit), ki ga mora lektor v uradnem pisanju, pri lektoriranju diplomskih nalog ali drugih besedil popraviti (hočem sporočiti).

Prispevek o najpogostejših pravopisnih napakah je za portal Nasveti.net pripravila lektorica in prevajalka dr. Katja Bergles, vodja prevajalske agencije DigitPen.